Ko se v družini zaplete in nihče ne ve, kje začeti

 

Otrok se zapre in ne veste, kaj se z njim dogaja. Doma je napetost, ki se je nihče ne dotakne. Vsak pogovor se sprevrže v očitke. Starša se glede vzgoje ne moreta uskladiti. Nekaj se je zgodilo in družina tega ne prebavi sama.

V družinskem svetovanju ne iščemo krivca. Iščemo, kje se pogovor zatakne in kaj lahko vsak od vas naredi drugače.

 

Kdaj je smiselno priti

​

Otrok ali najstnik se je zaprl, umaknil ali se vede drugače kot prej

Doma se prepirate o istih stvareh in vedno enako

Starša imata različna pogleda na vzgojo in to obremenjuje otroke

Ločitev, nova partnerska zveza ali sestavljena družina

Bolezen, izguba ali drug dogodek, ki je družino pretresel

Otrok ima težave v šoli in doma ne veste, kako mu pomagati

 

Kako poteka

​

Na prvo srečanje pridejo tisti člani družine, ki jih zadeva najbolj. Včasih sta to najprej samo starša, včasih vsi skupaj — po telefonu se dogovorimo, kaj je v vašem primeru bolj smiselno.

Srečanje traja približno uro. Nadaljnja srečanja prilagodimo temu, kar se pokaže.

Z otroki delam drugače kot z odraslimi. Otrok ni pomanjšan odrasel in od njega ne pričakujem, da bo o svojih stiskah govoril kot odrasla oseba.

 

Primer iz prakse

​

»Mislila sva, da je težava najin sin. Potem sva začela razumeti, kaj se dogaja med nami.«

Na prvo srečanje je prišla družina zaradi težav s sinom. Starša sta bila izčrpana in zaskrbljena. Doma je bilo vedno več prepirov, sin se je hitro razjezil, se umikal ali burno odzival, starša pa sta imela občutek, da ju ne sliši in ne spoštuje. Tudi odnos med njima je postajal vse bolj napet.

Sprva je bilo veliko govora o tem, kaj bi moral sin spremeniti. Kako postaviti meje? Kako doseči, da bo sodeloval? Kako se odzvati, ko ponovno izbruhne?

Začeli smo raziskovati še nekaj drugega: kaj se v takšnih trenutkih dogaja med njimi.

Ko se je sin razjezil, je oče njegov odziv hitro doživel kot nespoštovanje in postal strožji. Mama je poskušala situacijo umiriti, vendar se je ob tem počutila vedno bolj samo in nemočno. Sin pa je njuno jezo in napetost doživljal kot dokaz, da ga nihče zares ne razume.

Bolj ko se je počutil neslišanega, močneje se je odzival. In bolj ko se je odzival, bolj sta bila starša prepričana, da morata biti še odločnejša.

Vsak od njih je pravzaprav poskušal nekaj rešiti – vendar so se v teh poskusih vedno znova oddaljevali drug od drugega.

Postopoma smo začeli odkrivati tudi zgodbe, ki sta jih starša prinesla iz svojih družin. Oba sta odraščala v okolju, kjer za težka čustva ni bilo veliko prostora. Žalost je bilo treba čim prej premagati, strah in jezo pa skriti.

Ko sta začela z več sočutja gledati tudi na svojo zgodbo, sta počasi drugače razumela sina. Njegovega vedenja nista več videla samo kot neposlušnost. Začela sta se spraševati: Kaj se mu dogaja? Kaj nam s svojim vedenjem poskuša povedati?

S tem so se začeli spreminjati tudi pogovori doma.

»Ne bodi tako občutljiv.«
je počasi zamenjal:
»Vidim, da te je to res prizadelo.«

»Nehaj komplicirati.«
je postal:
»Povej mi, kaj ti je pri tem tako težko.«

Namesto »Vse imaš, kaj ti manjka?«
je prišlo:
»Vidim, da ti nekaj manjka, čeprav morda še ne razumem, kaj.«

In »Bodi hvaležen.«
se je lahko spremenil v:
»Lahko si hvaležen za to, kar imaš, in si hkrati žalosten ali jezen zaradi nečesa drugega.«

Včasih pa je bil najpomembnejši stavek povsem preprost:

»Ne razumem še, ampak želim razumeti. Povej mi.«

To ni pomenilo, da sta starša sinu začela dovoljevati vse. Meje niso izginile. Začele so le zveneti drugače.

Tudi ob njegovem izbruhu je bilo mogoče reči:

»Vidim, da si zelo jezen. Jezen smeš biti. Ne dovolim pa, da me žališ. Ko boš pripravljen, se bova pogovorila.«

Sin je tako počasi dobival novo izkušnjo: njegova čustva so lahko slišana tudi takrat, ko njegovo vedenje ni sprejemljivo.

Doma niso čez noč nehali imeti konfliktov. Še vedno so se kdaj razjezili, se narobe razumeli in zdrsnili v stare odzive. Razlika je bila v tem, da so se znali vedno pogosteje ustaviti in ponovno najti.

Ob koncu procesa je mama rekla:

»Prišli smo, ker sem bila prepričana, da moramo spremeniti njega. Danes ga ne vidim več kot problem. Vidim otroka, ki nam je s svojim vedenjem pokazal, da smo se morali začeti drugače poslušati.«

Oče je ob tem dodal:

» Ves čas sem mislil, da bomo iskali, kdo dela narobe. Če bi vedel, da se bomo tukaj pogovarjali tako, bi prišel že veliko prej…«

 

Družinsko svetovanje ne pomeni, da v družini nikoli več ne pride do konflikta. Lahko pa pomaga, da začnemo razumeti, kaj se skriva za jezo, umikom, uporom ali nemočjo – in da se naučimo postaviti mejo, ne da bi ob tem izgubili odnos.

Ni nam treba izbirati med mejo in bližino. V družini potrebujemo oboje.

​​

​

Cena 

​

• 60 € za termin

​

Ob paketu desetih srečanj velja 5 % popust. Ni potrebna napotnica in ni čakalne dobe.

​​

Dogovorimo se za prvi pogovor

​

Namenjeno je temu, da se spoznava in da skupaj pogledava, kaj vas najbolj bremeni in

ali vam lahko pomagam.

​

Pokličite: 040 611 201

Pišite: tatjana.skovacic@gmail.com

​

Srečanja potekajo na Ravnah na Koroškem, v Ljubljani ali po spletu.

Odgovorim praviloma v enem delovnem dnevu.

​